V oddaji “In Vivo Veritas” na Megafon TV je gostoval Tone Barič, direktor Eurofesta, ki ga letos čaka jubilejna 30. edicija turnirja. Z njim se je o izkušnjah, zadnjih pripravah in pogledih v prihodnost pogovarjala Pia Nikolič.
Megafon TV bo, skupaj z Radiem Capris, pomemben medijski partner dogodka, kar bo omogočilo široko pokritost in neposreden stik z gledalci in poslušalci. Medijska hiša bo spremljala vse ključne trenutke turnirja, od otvoritvene slovesnosti do zaključka, ter prinašala ekskluzivne utrinke z dogodka. S tem bo poskrbela, da bodo ljubitelji športa in navijači lahko spremljali dogajanje tudi iz udobja svojih domov.
Tone Barič je misli strnil tudi v tiskani izdaji Megafon
Celotno tiskano izdajo najdete TUKAJ.
Za Toneta Bariča bi lahko zapisali, da je svoje življenje že pred časom posvetil rokometu in mu ga posveča še danes. Rojen je bil v Sevnici, kjer je bil ta šport edina panoga, dostopna tamkajšnjim fantom, v katero so bili vsi zaljubljeni. Tam je igral za mlajše kategorije, po osnovni šoli pa je že kmalu pristal v članski ekipi. S petnajstimi leti je postal član ekipe, ki je igrala v medrepubliški jugoslovanski ligi, hkrati pa je v teh rosnih letih postal tudi vaditelj rokometa.
Njegov talent so opazili v elitnem slovenskem rokometnem klubu Kolinska Slovan, kamor je želel prestopiti ob odhodu na študij v Ljubljano. Zanj je bil to vrhunec vseh njegovih ambicij in prizadevanj, ki pa so se kmalu razdrobile. »Vsak mlad športnik sanja, da bi prišel v tako elitno druščino, kar je ta klub takrat bil, saj je sodil med najkvalitetnejše klube v takratni Jugoslaviji. Žal me matični klub v Sevnici še eno leto ni pustil tja, saj smo imeli šibko ekipo. Ta odločitev me je kot mladega, ambicioznega fanta tako prizadela, da sem opustil te sanje,« je povedal Tone.
Nato se je leta 1980 odločil, da pride na Primorsko, kjer se je v Izoli in Kopru zaposlil kot učitelj športne vzgoje. Željo po učiteljskem poklicu je pravzaprav začutil že zelo zgodaj. Želel si je združiti športno vzgojo in zgodovino, a se je, ker takšen program ni obstajal, odločil za študij športa na takratni Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani. Ob prihodu na Obalo je bil trener mlajših selekcij, hkrati pa je tudi igral. Klub v Izoli je bil sestavljen iz moške in ženske selekcije, imel je le zunanje igrišče, ob katerem so se spletle prijateljske vezi in prenekatere ljubezni. Tako je nastala tudi njegova ljubezenska vez s sedanjo ženo Orjano. Skupaj imata dve hčerki, Anjo in Polono, ki sta tudi zavili na rokometno pot. Anja je bila v mladinski slovenski reprezentanci, Polona pa je bila članica Rokometnega kluba Krim in slovenske ženske rokometne reprezentance.
S prihodom na Obalo pa so se rodile tudi sanje o Eurofestu. Tone Barič je namreč organizator tega zelo popularnega mednarodnega rokometnega turnirja. Navdih za organizacijo takšnega dogodka mu je dalo obiskovanje turnirjev v tujini, kot je recimo srečanje v italijanskem Teramu, kjer je sodelovalo 500 ekip z vsega sveta. »Bilo je kot svet v malem. Na vsakem koraku so bili mladi rokometaši in rokometašice vseh starosti, polti, barv dresov. Zvečer so se vsi zbrali v mestnem jedru ter med seboj komunicirali v polomljeni italijanščini in angleščini, med njimi so se spletle tudi posebne vezi. Ko sem videl navdušenje mladih, ki so o turnirju sanjali po celo leto, sem se odločil, da bi poskusili nekaj podobnega ustvariti na Obali,« je opisoval Barič.
Leta 1993 je nato prvič organiziral Eurofest v Izoli, ki je zrasel bolj kot pričakovano, zaradi česar je bil primoran opustiti poklic in se popolnoma posvetil športno-organizacijskim vodam. Začetki festivala so bili težki. Na drugi ediciji, ko je bil center dogajanja v piranski občini, so želeli izvesti obhod ekip od avtobusne postaje do Tartinijevega trga, kjer bi potekal sprejem ekip. A uro pred dogodkom odra in ozvočenja še ni bilo na lokaciji, nakar so izvedeli, da za to sploh niso imeli dovoljenja.
Takrat namreč še ni bil seznanjen z vsemi pravili in odločbami, zato so mimohod ekip odpovedali. Tonetova najljubša anekdota z Eurofesta pa je, ko je na obisk prišla ekipa zvezd jugoslovanske reprezentance. Ob prihodu ni koristila garderob za preoblačenje, ampak so se preoblekli kar v svojih črnih beemvejih in mercedesih ob centralnem prizorišču na Lonki. »Nikoli še nismo imeli tako luksuzne garderobe,« so dejali. Ko so na igrišču kazali trike, pa je to izgledalo kot nastop največjih čarovnikov. »Naslednji večer je bila Lonka polna. Res so bili zvezdniki,« je navdušeno razlagal Barič. Pri 24. ediciji Eurofesta pa so se po menjavi občinske oblasti v Izoli preselili v Koper, saj so tam dobili več podpore. Pred menjavo oblasti so od Izole dobili ogromno spodbude, nato pa le »drobtinice«. Tonetovo podjetje se je znašlo v hudih dolgovih, skoraj ga je bil primoran zapreti. »Imeli smo srečo v nesreči, saj je koprska občina našo prireditev prepoznala in cenila, zato jo od leta 2015 organiziramo v Kopru. Od takrat naprej je to postal eden od najpopularnejših festivalov v svetu. Letos imamo prijavljenih 245 ekip,« je povedal.
Njegovim aktivnostim še kar ni konca. Bil je tudi prvi, ki je predstavil rokomet na vozičkih. S slovensko rokometašico Majo Šon Užmah sta zbrala ekipo, ki je bila sestavljena iz igralcev košarke na vozičkih. »Že prvo leto smo bili povabljeni na neuradno evropsko prvenstvo v Zagreb, kjer smo zmagali. Čez dve leti pa smo na svetovnem prvenstvu v Kairu v Egiptu osvojili bron.«
Tonetovo delo je povezano z mladimi, neglede na to ali z njimi sodeluje kot organizator, trener ali učitelj. Zato se drži svojega življenjskega vodila, ki se glasi: »Če nekaj delaš, mora to biti 120-odstotno in z vsem srcem.«
